46. jazz festival Ljubljana: Med swingom in ritmi funka Gregor Bauman kultura@finance-on.net objavljeno 3.7.05 22:30, št. 127/2005

 

Prvi večer je bil v znamenju Lolite, legende Roya Haynesa in zvezdnika Macea Parkerja

 

Lolita - na fotografiji je njen tolkalec Marjan Stanič - se je pokazala kot najbolj avantgardna zasedba prvega večera.

Otvoritveni večer 46. jazz festivala Ljubljana je nesporen dokaz, da se v naših krajih oblikuje in povečuje jazzovsko občinstvo. Ne glede na programsko skepso (po svoje tudi neupravičeno) je bilo namreč lepo opazovati množico pod odrom ljubljanskih Križank, še zlasti ob nastopih obeh tujih gostov Roya Haynesa in Macea Parkerja. Vendar pri tem domačim godbenikom iz zasedbe Lolita nikakor ne smemo vzeti prigarane kredibilnosti. Še več, njihov nastop je znova dokazal, kako močan improvizatorsko-zvokovni eklekticizem sobiva v našem urbanem okolju kot odsev pozitivne in sproščene avtorske energije.

Če na kratko povzamemo koncert Lolite, lahko mirne vesti zapišemo, da so se med vsemi tremi zasedbami prvega festivalskega večera glasbe lotili še najbolj progresivno v smeri sodobne avantgardne linije. Na podlagi skupinske improvizacije se je model vseskozi prilagajal odnosu oziroma razpršenemu dialogu med saksofoni (Primož Simončič) in trobento (gost Axel Dörner) ter ritmičnemu zaledju basa (Iztok Vidmar) in tolkal (Marjan Stanič). Program zadnje plošče (Triple X Album) je tako dobil povsem nove godbene širine, včasih za sekvenco krajše, včasih bolj intenzivno (v improvizaciji) obarvane.

Maceo Parker je za konec prvega večera pričaral vroče funkovske ritme, občinstvo pa je razveselil tudi z všečno priredbo Hej Jude.

Nastop Roya Haynesa je minil brez posledic, vendar ne z negativnim prizvokom. Priletni bobnar, v katerega je vklesana tako rekoč vsa jazzovska zgodovina, je namreč lahko zgled vsem tistim glasbenikom, ki šele stopajo na zahtevno pot. Neusahljivi vir energije, najsi je zgolj spremljal izbrani vrelec mladosti ali ga usmerjal v solistične zanose, je z nastopom nenehno izkazoval, kako mora glasba delovati, da je zunanje učinkovita. Zgledno koketiranje z zlatimi časi be-bopa in hard-bopa je s člani svojega "najstniškega" kvarteta začinil še z latentnimi provokacijami in tistim nekaj več, kot je od vsakega svojega podanika nekoč zahteval Miles Davis. V dobrih petdesetih minutah smo tako bili deležni prešernega odmerka žlahtnega swinga, s prepotrebnimi duhovitimi obrati in všečnimi tolkalskimi medigrami. Vzkliki navdušenja tako niso bili zlagani.

Teh je veliko požel tudi zvezdnik Maceo Parker, ki je za konec prvega festivalskega dne pričaral vroč, na funkovskih ritmih sloneč večer. Glede na njegov zadnji nastop pri nas je bila glasba tokrat veliko bogatejša in bolj intenzivna, veliko bolj gibljiva in aranžmajsko dodelana. Vseeno se postavljeni vzorec s prevladujočim funkom kmalu lahko raztegne v neskončno ponavljanje, s čimer glasba lahko izgubi svoj žar. Niti všečna priredba Hey Jude (The Beatles) mu pri tem ni veliko pomagala.

Prvi festivalski večer se je sklenil v klubu Gromka z nastopom dua Claudio Cojaniz-Francesco Bearzatti.